Spoštovani uporabnik Microsoft Internet Explorerja!

Spletni brskalnik, ki ga uporabljate, ne omogoča polne funkcionalnosti spletnih portalov OZS. V izogib težavam pri delu s portalom vam predlagamo, da uporabite sodobne spletne brskalnike kot so Google Chrome, Mozilla Firefox ali Microsoft Edge.

Hvala lepa za razumevanje.

Ustavno sodišče zadržalo izvrševanje določenih členov novega Zakona o varstvu okolja, ki se nanašajo na PRO

16. JUNIJ 2022  |   Tamara Starič Petrović

Ustavno sodišče RS (USRS) je v postopku za preizkus pobude družbe Interseroh, zbiranje in predelava odpadnih surovin, d. o. o., Ljubljana, in drugih[1] sprejelo sklep, da se do končne odločitve tega sodišča zadrži izvrševanje tretjega in četrtega odstavka 37. člena, četrtega, petega, šestega, sedmega, osmega, devetega in enajstega odstavka 38. člena, prvega odstavka 40. člena, 41. člena ter prvega, tretjega, četrtega, petega, šestega, osmega in devetega odstavka 275. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-2)[2]. Navedene določbe ZVO-2, ki jih je USRS vzelo pod drobnogled, zadevajo predvsem novo ureditev sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO). Nov ZVO-2, ki je začel veljati 13. aprila 2022, je področje PRO povsem preuredil glede na ureditev, ki je veljala po prejšnjem zakonu (ZVO-1).

Pobudniki zatrjujejo, da sta 2.2. poglavje ZVO-2, z naslovom Sistem PRO in člen, ki ureja prehodno obdobje za prilagoditev izvajanja obveznosti PRO (275. člen), v neskladju z več pravicami iz Ustave (med drugim s pravico zasebne lastnine in do proste gospodarske pobude) ter nekaterimi drugimi pravnimi predpisi (npr. Listino Evropske unije o temeljnih, Prvim protokolom h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Pogodbo o delovanju Evropske unije, Direktivo o embalaži in odpadni embalaži itn.).

Po mnenju pobudnikov naj bi nova zakonska ureditev posegala tudi v položaj drugih gospodarskih družb, ki izvajajo dejavnost skupnega izvajanja obveznosti PRO. Pobudniki navajajo, da se z navedeno dejavnostjo ukvarja najmanj 24 gospodarskih družb, ki bi zaradi izpodbijane ureditve morale prenehati s svojimi delovanjem. Predlagali so tudi, da naj USRS odloči o zadevi absolutno prednostno.

Vlada je v svojem mnenju nasprotno navajala, da je Slovenija z 2.2. poglavjem ZVO-2 ustrezno in zakonito prenesla ukrepe iz Direktive o odpadkih. Z ureditvijo v ZVO-2, po kateri mora organizacija delovati neprofitno, naj bi se sledilo zahtevi Okvirne direktive o odpadkih, ki naj bi zahtevala, da prispevki proizvajalcev ne presegajo dejanskih stroškov skupnega izpolnjevanja obveznosti. Namen ureditve sistema PRO naj ne bi bilo komercialno trženje proizvodov in storitev ter poslovanje organizacij z namenom pridobivanja dobička, temveč doseganje okoljskih ciljev glede recikliranja odpadkov. Vlada navaja, da izpodbijana ureditev ne posega v svobodno gospodarsko pobudo, ker ne gre za opravljanje gospodarske dejavnosti. Z uveljavitvijo sistema PRO z eno organizacijo za proizvajalce istovrstnih proizvodov naj bi se težilo k večji učinkovitosti sistema.

Glede zadržanja izvrševanja določb ZVO-2 Vlada meni, da bi to pomenilo, da s 1. 1. 2023 ne bi več obstajala pravna podlaga za uvedbo spremenjenega sistema PRO in roki, določeni v 275. členu ZVO-2, naj ne bi več vezali proizvajalcev. Zato naj bi bili proizvajalci ob izdaji končne odločitve USRS v pravni negotovosti, za nazaj bi pa tudi lahko bili v prekršku zaradi neizpolnjevanja zakonskih zahtev, če bi USRS odločilo, da ureditev ni v neskladju z Ustavo. Izpostavila je tudi, da veljavna ureditev naj ne bi izhajala iz javnega interesa varstva okolja in izpolnjevanja proizvajalčevih obveznosti, temveč naj bi se PRO izvajala zaradi poslovnih interesov. Z zadržanjem izvrševanja izpodbijanih določb naj bi obstajalo realno tveganje za nadaljnjo neučinkovitost in nedelovanje sistema PRO, za kopičenje določenih vrst odpadkov in potrebne intervencije države s finančnimi posledicami. Poleg tega je Slovenija že zdaj v postopku zaradi kršitev prava EU, kar pomeni, da se bodo postopki zoper Slovenijo samo nadaljevali. Dodala je, da naj bi zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb povzročilo škodljive posledice tudi proizvajalcem, saj je namen nove ureditve tudi v zmanjšanju stroškov za proizvajalce, povečanju učinkovitosti ter izboljšanju upravljanja in preglednosti sistema PRO.

USRS je z izdanim sklepom ocenilo, da bi izvrševanje morebiti protiustavnih zgoraj navedenih določb ZVO-2 povzročilo več težko popravljivih ali celo nepopravljivih škodljivih posledic, med drugim zaradi zahtevnih obveznosti, ki bi jih imeli proizvajalci s tem, da bi na novo uredili razmerja med vsemi deležniki, ki zagotavljajo delovanje sistema PRO. Iz ustavnosodne presoje že izhaja, da prizadevanja in stroški ter organizacijske priprave za izvedbo določenih opravil, ki jih nalaga izpodbijana zakonska ureditev, lahko pomenijo težko popravljive škodljive posledice. Če bi se z izvrševanjem izpodbijanih določb pobudnikom povzročalo precejšnje finančno in organizacijsko breme in bi se izkazalo, da je izpodbijana ureditev protiustavna, bi bile te škodljive posledice težko popravljive.

Nova ureditev po ZVO-2 bi morala začeti veljati v letu 2023, vendar bo dejanski začetek izvrševanja teh določb (če bo ugotovljen za skladnega z Ustavo RS) odvisen od dokončne presoje USRS. USRS je v sklepu sklenilo, da bo zadevo obravnavalo absolutno prednostno. Ali se bo to zgodilo pred začetkom 2023, je težko napovedati. Naveden sklep USRS v vsakem primeru ne vpliva na obveznosti, ki jih zavezanci imajo za leto 2022, zato morajo še naprej skrbeti za izvajanje teh obveznosti po sistemu, ki je veljal pred spremembo.

Celoten sklep je dostopen tu: sklep

 

 

[1] Med drugim gospodarskih družb, za katere velja proizvajalčeva razširjena odgovornost.

[2] Uradni list RS, št. 44/22.