Tadeja bucar

Mali davčni zavezanci - kako ravnate, če (ko) bo vaš obdavčljiv promet presegel 50.000 EUR

14. DECEMBER 2017  |   Tadeja Bučar

 1. Obveznost obračunavanja DDV in pravica do odbitka DDV davčnega zavezanca, katerega obdavčljiv promet je (bo) presegel 50.000 EUR

Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) v 78. členu predpisuje obveznost davčnega zavezanca glede predložitve zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV in s tem vstop v sistem davka na dodano vrednost. Pravilnik o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik) v 130. členu določa, da mora davčni zavezanec:

  • pridobiti identifikacijsko številko za DDV že za mesec, v katerem bo presegel znesek 50.000 EUR,
  • predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV najpozneje v mesecu, v katerem je verjetno, da bo vrednost obdavčljivega prometa presegla predpisani znesek 50.000 EUR.

Davčni zavezanec, ki je presegel znesek 50.000 EUR obdavčljivega prometa, mora obračunati DDV, če je v skladu s 33. členom ZDDV-1 nastal obdavčljivi dogodek, in sicer kljub temu, da mu identifikacijska številka za namene DDV še ni bila izdana. Davčni zavezanec mora obračunano obveznost plačati v proračun države, ne glede na to, da obračuna DDV do dneva identifikacije za namene DDV še ne more predložiti.

Ko davčni zavezanec pridobi identifikacijsko številko za namene DDV, izkaže v prvem predloženem obračunu po pridobitvi identifikacijske številke za DDV v skladu z 88.b členom ZDDV-1 tudi obračunane obveznosti iz vmesnega obdobja, ob izpolnjevanju vseh predpisanih pogojev pa ima tudi pravico do odbitka DDV za njemu zaračunane dobave blaga in storitev.

Iz navedenega izhaja:

  1. da mora davčni zavezanec, ki sicer še ni identificiran za namene DDV, čeprav je presegel 50.000 EUR obdavčljivega prometa, od opravljenih dobav obračunati DDV in na izdanih računih izkazati DDV,
  2. izdani račun mora vsebovati vse predpisane obvezne podatke iz 82. člena ZDDV-1, pri čemer mora biti na računu navedena davčna številka davčnega zavezanca, ki omogoča njegovo identifikacijo (ker še nima identifikacijske številke za DDV),
  3. ob izpolnjevanju vseh (ostalih) predpisanih pogojev ima pravico do odbitka vstopnega DDV za njemu zaračunane dobave blaga in storitev.

2. Možnost uveljavljanja odbitka DDV, zaračunanega od osebe, ki ni (še ni)   identificirana za namene DDV

Davčni zavezanec, ki prejme račun od »malega davčnega zavezanca«, na katerem je obračunan DDV, »mali davčni zavezanec« pa ni identificiran za namene DDV, ker uveljavlja oprostitev plačevanja DDV, saj v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 50.000 EUR obdavčljivega prometa, ni upravičen do odbitka na računu izkazanega DDV, ker je DDV v tem primeru obračunan in izkazan v nasprotju z ZDDV-1.

V primeru, če t. i. »mali davčni zavezanec« preseže predpisani prag za oprostitev in se neupravičeno ne (še ne) identificira za namene DDV, ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV, ki ga je obračunal in izkazal na računu »mali davčni zavezanec«, ki bi se po določbah ZDDV-1 moral identificirati za DDV, vendar le-tega ni (še ni) naredil, če račun vsebuje vse podatke, predpisane v 82. členu ZDDV-1.

Pri tem se postavlja vprašanje, kako naj prejemnik računa ve, ali bi se moral izdajatelj računa identificirati za namene DDV ali ne. Treba je poudariti, da je prejemnik računa v tem primeru dolžan izvesti ustrezne preveritve poslovnega partnerja, da bi zagotovil, da je DDV, ki je izkazan na računu, obračunal tisti davčni zavezanec, ki ga je v skladu z zakonom dolžan obračunati, kajti v nasprotnem primeru prejemnik računa nima pravice do odbitka njemu zaračunanega DDV. 

Tadeja Bučar, svetovalka - specialistka za delovno področje davčnih zadev

Ljubljana, 14.12.2017

 

 

 

Spletna stran za nemoteno delovanje in boljšo uporabniško izkušnjo uporablja piškotke. Z obiskom in uporabo spletnega mesta se strinjate z uporabo piškotkov. VREDU